Ob tem visokem jubileju smo g. Ivana Zadnika obiskali predstavniki Občine Divača: županja Alenka Štrucl Dovgan, direktor Občinske uprave Iztok Felicjan in zaposlena v Občinski upravi Tatjana Cerkvenik. Izročili smo mu šopek cvetja in simbolično darilo ter zaželeli, da bi v krogu svojih domačih, prijateljev in članov ZB za vrednote NOB, preživel še veliko zdravih in zadovoljnih let.
Ob tej priložnosti smo skupaj z slavljencem nazdravili in pokramljali. V sproščenem klepetu je g. Ivan povedal veliko zanimivosti iz svojega življenja ( vse od otroštva, mladosti, časa, ki ga je preživel v partizanih med II. svetovno vojno, ko se je boril proti okupatorju, pa vse do osvoboditve, letih njegovega službovanja na železnici, do upokojitve).
V nadaljevanju objavljamo njegov prispevek, ki ga je sam napisal in nam ga izročil ob našem odhodu.
IVAN ZADNIK, rojen 15.2.1926 v Skadanščini je o svojem življenju napisal:
»Srednja kmetija ni dajala dovolj kruha, zato je oče leta 1928 odšel v Ameriko po dodatni zaslužek in tam umrl leta 1935. Mati se je drugič poročila, mene je poslala učiti se mesarskega poklica v Trst. Pred razpadom Italije sem se vrnil domov in odšel v partizane, v Istrski odred. Dne 8.9.1943 smo se nahajali v gozdu v bližini Obrova, ko je sredi noči je prišla Hrvaška blinda. Povedali so, da ustanavljajo prvo Hrvaško Istrsko četo in da jim manjka par borcev za stražo. Javil sem se in odpeljali so nas v Pazin. Ko so nemške štuke v Pazinu bombardirale Pošto in zgradbo Gledališča (Kazališta), sem bil ravno na straži pred omenjeno zgradbo in prvič ranjen. Pred nemško ofenzivo v Istri, smo šli v Gorski Kotor in v Liko. V Liki so bile neprijateljske vojske, domobranci, ustaši, četniki in občasno tudi nemška divizija. Bile so večne borbe, večna zima in lakota. Bil sem drugič ranjen. Kljub vsemu sem srečno dočakal konec vojne z mojima hrabrima tovarišema Ličenima. Demobiliziran sem bil v novembru 1946.
Na železnici sem se zaposlil dne 6.1.1947. Na revijo »Borec« sem bil naročen vse od njenega nastanka, od začetka 1948 leta. Dne 2.9. 1949 sem opravil vlakovodski izpit z odliko. Šel sem do pomočnika šefa postaje, h kateremu je prihajala pošta za osebje postaje. Dal mi je revijo »Borec« in pojasnil, da je prišel nalog od RO ZB Slovenije, da naj se prične ustanavljati organizacija ZB v Divači. Dobil sem navodilo in gradivo, kdo lahko postane član ZB in pridno pričel s pridobivanjem članov. Za vas Gradišče mi je podatke priskrbel Zdravko Rijavec, za vas Brežec pri Divači pa Rudi Dolgan. V avgustu je bila ustanovljena organizacija ZB KS Divača. Bil sem tudi prvi tajnik te organizacije, potem še dvakrat in enkrat blagajnik.
Izpit za vlakovnega odpravnika sem opravil 8.6.1959 in služboval na postajah istrske proge, nazadnje pa v Divači. Upokojil sem se dne 10.4.1974.«
Tatjana Cerkvenik
Občinska uprava Občine Divača
